Pradomovina Madžarov se je razprostirala vzhodno od gorovja Ural. Predniki Madžarov, ki so spadali v ugrofinsko jezikovno skupino, so se začeli od tod preseljevati proti zahodu. Njihova večstoletna preseljevanja so se dotaknila območja rek Volge in Kame, kjer so živeli že v plemenski zvezi. Med preseljevanjem so se srečevali z iranskimi in turškimi ljudstvi, kar je vplivalo na izoblikovanje kulture Madžarov. Na poti proti Karpatskemu bazenu so v 8. stoletju prišli pod hazarsko nadoblast. V Levediji so po hazarskem vzoru vzpostavili dvojno knežjo oblast. V 9. stoletju so se naselili na stepskem predelu med rekama Dnjeper in Dnjester, tj. v Etelközu. S tega območja so odhajali na roparske pohode zoper Slovane, roparski pohodi pa so segali tudi proti zahodu. Madžarska plemena so v Etelközu okrepila svojo zvezo. Ob koncu 9. stoletja in nato v 10. stoletju so zavzeli Karpatski bazen. Od tod so nenehno vodili pustolovske vojaške pohode predvsem proti zahodu, v prvi vrsti zaradi pridobitve plena. Nomadski način bojevanja jim je prinesel uspehe, dokler jih ni leta 955 pri Augsburgu porazil nemški kralj Oton I. Po tem dogodku so se Madžari umaknili nazaj v Karpatski bazen in pričeli z vključevanjem v krščansko fevdalno Evropo.